nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Ko priteče na plan, zaprši v mirijadah drobnih kapljic, ki pričarajo majhno mavrico pred zelenim ozadjem vrta. Janez povleče cev za seboj, naprej gre zalivat Marijin vrtiček z začimbami, ker se mu zdi najbolj presušen, tam zraven na sončnem robu so tudi svetlini, ki zaplešejo pod kapljicami kakor klasje v vetru, potem zalije petelinje grebene perunik, pa divje in domače potonike, kar nekaj časa se pomudi pri hortenzijah, ki zdaj potrebujejo veliko vode, ker bodo kmalu cvetele, nato se ustavi pri bujnem jasminu in ga povoha, preden zasuje z dežjem njegove bele cvetke, nakar pridejo na vrsto lončnice pred hišo, oleandri, oljčica in klematis z velikimi vijoličastimi zvezdami, pa svetlo rdeči zvončki ”sobnega javorja“, ki komaj čakajo na osvežitev, nekaj vode dobi tudi glicinija, čeprav je že odcvela, več pa kovačnik s svojimi izmenoma snežno belimi in sončno rumenimi cvetki, majhnimi čudežnimi eksplozijami življenja, in nazadnje pridejo na vrsto še vrtnice:
nežno rožnate, ognjeno rumene, deviško bele, krvavo rdeče. Vrt je najlepši v maju... prav zdaj, ko na sinjem nebu visi prvi krajec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani