nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Zanimivo je, da je Lukrecijev odlomek o sulici v nekaterih verzih dvoznačen (četudi nehote), tako da bi ga bilo mogoče pravilno razumeti tudi ob predpostavljeni neevklidski geometriji, na primer, ko pravi, da ”vsemu, kar je, mejá ni v smeri nobeni“ in da ”venomer prostor beži brez konca naprej pred bežečim“ pa tudi da ”nič ni zunaj vesolja, / nima ne skrajnega roba: zato je brez meje in mere“ - čeprav je v tem zadnjem verzu že skrita samoumevno predpostavljena evklidska geometrija, kajti, kot sem že rekel, v tridimenzionalni sferični ali kaki drugi pozitivno ukrivljeni geometriji bi bilo vesolje sicer brez meje, kakor v evklidski, vendar bi imelo mero, tj., ne bi bilo po svojem volumnu neskončno. Zanimivo je tudi, da Lukrecij intuitivno že pozna ali vsaj sluti osnovni princip relativnosti, ko pravi: ”Čisto vseeno je tudi, kje kdo stoji v prostoru... [saj] pušča celotno neskončnost enako v sleherni smeri.“ Pravzaprav se s tem še bolj kot
relativnostni teoriji približa tako imenovanemu ”kozmološkemu načelu“, apriorni (pred)postavki sodobne kozmologije, ki pravi, da je, gledano v velikih razsežnostih, celotno vesolje homogeno in izotropno, tj. da njegove lastnosti niso odvisne ne od mesta opazovalca, ne od smeri opazovanja, kajti kjerkoli se opazovalec znajde, vidi (v istem razvojnem obdobju vesolja) okrog sebe enako strukturo neba, seveda če odmislimo ”lokalne“ posebnosti, ki pa sežejo silno daleč, vse do heterogenih galaktičnih jat in velikanskih ”mehurjev praznine“ med njimi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani