nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Bruno se torej ”hipotetično“ sprašuje: če bi neki popotnik prišel do roba končnega vesolja, recimo do zadnje, najbolj ”zunanje“ nebesne sfere, onstran katere vesolja ne bi bilo več, namreč če bi bilo vesolje končno oziroma zamejeno, in bi tam na meji vesolja stegnil roko skozi mejo, skozi zadnjo sfero - kje bi bila ta roka? Možna sta dva odgovora: prvič, bila bi v praznini ali v ”zunanjem prostoru“ - vendar je to v protislovju s hipotezo, da je vesoljski prostor končen in da je popotnik prišel do njegove meje, saj je ”zunanji“ prostor onstran te meje spet prostor, četudi bi bil prazen; drugič, roka ne bi bila ”nikjer“, v nobenem prostoru - vendar bi to pomenilo, da roke kot razsežnega predmeta sploh ni, to pa je spet nesmisel, saj so vsi razsežni predmeti v prostoru. Ergo, ker nas je hipoteza, da je vesoljni prostor končen, v obeh primerih pripeljala k nesmislu, logika zahteva, da moramo sprejeti prvotno, tej hipotezi nasprotno trditev:
vesoljni prostor je neskončen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani