nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Torej, dokazati hočemo, da je vesoljni prostor neskončen oziroma brezmejen, in to dosežemo s posrednim dokazom: zavrnemo nasprotno hipotezo, da je vesoljni prostor končen. Gre za klasično tehniko dokazovanja, znano kot reductio ad absurdum, zvajanje na nesmisel: če iz neke hipoteze izpeljemo nesmiseln oziroma protisloven sklep, moramo to hipotezo zavrniti in po načelu tertium non datur (”tretje ni dano“) sprejeti njeno negacijo - v našem primeru prvotno tezo, da je vesoljni prostor neskončen. Bruno se torej ”hipotetično“ sprašuje: če bi neki popotnik prišel do roba končnega vesolja, recimo do zadnje, najbolj ”zunanje“ nebesne sfere, onstran katere vesolja ne bi bilo več, namreč če bi bilo vesolje končno oziroma zamejeno, in bi tam na meji vesolja stegnil roko skozi mejo, skozi zadnjo sfero - kje bi bila ta roka?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani