nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Temu vrtiču se reče cincum, ”sámozožitev božje luči“... in o tem piše Emile Cioran v knjigi O nevšečnosti biti rojen, kjer pravi, da ta smešna beseda izraža pomemben kabalistični nauk: da bi svet lahko nastal, je Bog, ki je povsod in vse, privolil, da znotraj sebe pusti nekaj praznega prostora, ki ga ne bo zasedal s svojo vseprisotnostjo - in v to ”luknjo“ se je naselil naš svet... [gl. Cioran, 221]. Toda cincum pri Brunu ne pride v poštev: Bruno sicer ne omenja možnosti, da bi bil svet nekakšen vrtič, v katerem je Bog dal prostor človeku, mislim pa, da bi ta nauk gotovo zavrnil skupaj s krščanskim aristotelizmom, saj preveč spominja na sklenjeno vesolje, ”obrobljeno“ z Empirejem, božjim ali nebeškim kraljestvom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani