nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Bruno. No, vrti se prostor-čas oziroma polje... v tem primeru je pomembno, kaj se s teboj, časoplovcem, dogaja: najprej si v svojem časoplovu, ladjici S', še na palubi matične ladje S, sredi velikanskega vrtinca, tako rekoč v ”očesu ciklona“, ki miruje... potem vključiš pogonske motorje svoje ladjice in se napotiš z matične ladje navzven, v vrtinec... vseeno v katero smer, le proč od njegove mirujoče osi, proč od matične ladje S... in silni vrtinec te vrti hitreje in hitreje... vsekakor je to zelo nenavaden vrtinec, drugačen od znanih ciklonov, saj se v njem vrtiš tem hitreje, čim dlje si od njegovega očesa... in če potuješ dovolj daleč, se tvoja hitrost približa svetlobni... obenem pa je prostor-čas, po katerem vrtinec nosi tvojo ladjico, vse bolj ukrivljen zaradi vse hitrejše rotacije, ki po Einsteinovem ”načelu ekvivalentnosti“ nadomešča gravitacijo: in nazadnje se tvoja svetovnica sklene v krožnico, pravzaprav v spiralo, po kateri se v
prostoru-času spuščaš navzdol po četrti razsežnosti - ki jo v relativističnih diagramih prostora-časa običajno rišemo na vertikali - namreč navzdol po času! Ko se dovolj spustiš, vključiš zaviralne ladijske motorje in se začneš vračati iz divjega plesa zunanjih območij vrtinca k njegovi mirujoči osi, kjer te medtem čaka matična ladja... in ko se vrneš nanjo, ugotoviš ob pogledu na ure, ki visijo na njenih stenah, da si se vrnil prej, preden si odšel na pot!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani