nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Bruno. Od Boga, ki ne kocka, najbrž upravičeno pričakujemo, da je vzpostavil nujne, morda tudi apriorne naravne zakone - vendar Einsteinov konvencionalizem ne zadeva samih fizikalnih zakonov, za katere je bil prepričan, da so nujni (in morda tudi apriorni), ampak zadeva dejansko strukturo prostora-časa v našem svetu, ki pa ni nujna in še manj ”sintetično apriorna“, kot je menil Kant, saj je zgolj ena od teoretično možnih struktur, ena od možnih rešitev gravitacijskih ”enačb polja“. To pa seveda pomeni, da relativistične strukture prostora-časa ne morejo biti transcendentalne v kantovskem pomenu - o čemer sva govorila že prejšnji teden - kajti pri Kantu sta prostor in čas kot transcendentalni apriorni formi čutnosti nujna in ”absolutna“ tudi v svojih dejanskih strukturnih lastnostih, za katere je Kant mislil, da so nujno in ”absolutno“ določene z evklidsko geometrijo in newtonsko mehaniko, medtem ko pri Einsteinu te strukturne
nujnosti ni več, saj se je evklidska geometrija relativizirala z neevklidskimi, newtonska mehanika pa z relativistično teorijo polja - in zato po Einsteinu lahko govorimo le še o nujnosti splošnih fizikalnih zakonov, kajti aktualna prostorsko-časovna konfiguracija sveta je zgolj ena izmed strukturnih možnosti, ki jih nujni zakoni dopuščajo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani