nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Kajti čas ne more biti določilo zunanjih pojavov; čas ne spada ne k obliki ne k legi ipd., pač pa določa razmerje predstav v našem notranjem stanju.“ [prav tam, B 49-50 (93)]
V naslednjem odstavku Kant pojasnjuje, da je čas, čeprav ni določilo zunanjih pojavov, ”apriorni formalni pogoj vseh pojavov nasploh“ [prav tam], kajti vse pojave izkusimo v času - in tudi tu naletimo na razliko med časom in prostorom, kajti, kot sva maloprej prebrala, ”prostora ni mogoče zreti kot nekaj v nas“ in je kot apriorni formalni pogoj zrenja omejen le na zunanje pojave. S tem razlikovanjem med zunanjostjo prostora in notranjostjo časa se v filozofiji po Kantu uveljavi neko dokaj splošno stališče, ki bi ga lahko imenovali ”filozofska prioriteta časa pred prostorom“; ta prioriteta postane še posebno močna v tistih novejših filozofskih smereh, ki so se oddaljile od sodobnih naravoslovnih znanostih, na primer v filozofiji življenja, fenomenologiji in
eksistencializmu - zanimivo pa je, da se v naravoslovju, zlasti v fiziki, vzporedno dogaja obraten proces: čas postane četrta razsežnost prostora-časa, in je vse bolj podoben prostoru, lahko bi celo rekli, da se čas v mejnih primerih ”uprostóri“ ali ”spacializira“, na primer v kozmologiji in v kvantni fiziki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani