nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Še v gimnaziji sem bral Hawkingovo Kratko zgodovino časa: spominjam se zgodbe o pogumnem vesoljcu, ki se po ”ukrivljenem“ času spušča v črno luknjo; in na koncu knjige Hawking omenja celo možnost dvodimenzionalnega časa, časa z realno in imaginarno razsežnostjo... in čeprav tega nisem dobro razumel, verjamem, da tako slaven fizik ve, o čem govori; sklepal sem, da gre pri drugi časovni dimenziji za nekaj podobnega kot pri četrti prostorski... Kako naj torej verjamem Kantu, da je linearnost ali enodimenzionalnost časa apriorna in nujna, in sicer ne glede na to, kaj bo še odkrila znanost?
Bruno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani