nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Svetleči obraz se razprostira tik pred njim, zastira mu noč, ki sega od obzorja do obzorja - kakor da bi se mesec približal na doseg roke in svojo srebrnobelo svetlobo razlival čez vesoljno temo. Vse hitreje se vrtita, sanjavec in sanjani, zvezdna dvojčka sredi brezmejne noči, in njun ples meri bežeči čas, med tem ko se sanjani obraz pred sanjavčevim pogledom nenehno spreminja: zdaj breztelesno visi v vesoljnem niču kakor režeča se gledališka maska, tuj in strašen, zdaj se globina njegovih sinjih oči vse bolj razpira sredi bele srebrnine, zdaj se gube na njegovem starem čelu spreminjajo v mesečeva gorovja, zdaj njegovo svetleče obličje prepredajo daljno-bližnje pajčevine senc, ki kakor pismenke starodavne pisave hranijo skrivno ime te srebrnobele svetlobe, teh globoko sinjih oči, te komaj znosne angelske lepote. In medtem ko kopni minevajoči čas, vse močneje sije pred sanjavcem sanjani obraz, vse hitreje se vrtita zvezdna dvojčka v nočnem plesu, vse
bolj se stapljata v eno samo brezmejno svetlobo... in ko sanjavec postane sanjani, tedaj se prebudi!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani