nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
- Mislim, da to ne gre, kajti jaz ne vzpostavlja in ne jamči nujne resničnosti ničesar izven sebe, marveč z gotovostjo govori le o svojem obstoju, o svoji ničelni točki, ki je ločena od sveta, vendar ni ista z Bogom. Vse, kar presega ničelno točko sámogotovega jaza, ki je evidenten v intuiciji ”Jaz sem, jaz bivam“, je v Kartezijevih meditacijah izpeljano iz te temeljne intuicije z logiko - za slednjo pa bi moral spet, če smo v metodičnem dvomu dosledni, jamčiti Bog ... in tako se vrtimo v krogu, v katerem miruje edino točka v središču, sam cogito. Iz tega začaranega kroga je pokazal pot šele Kant, še bolj prepričljivo pa pozneje Husserl v svojih Kartezijanskih meditacijah: v Husserlovi transcendentalni fenomenologiji cogito ni več ”točka“, ampak ”polje“ gotovosti, v katero je vpotegnjen tudi svet kot intencionalni korelat zavesti... vendar o tem kdaj drugič.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani