nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
V nasprotju z Newtonovo absolutno (in substancialno) teorijo časa in prostora je Leibniz zagovarjal relacijsko teorijo časa in prostora, ki sva jo v empiristični varianti že omenjala v zvezi z Ernstom Machom. Leibniz je izhajal iz dveh temeljnih načel, ki ju je tudi prvi izrecno formuliral - iz ”načela zadostnega razloga“: za vsako trditev je treba navesti zadosten razlog, zakaj je resnična; in iz ”načela istosti nerazločljivega“ (identitas indiscernibilis), ki se glasi: dve stvari sta isti in medsebojno zamenljivi, če sta nerazločljivi, tj. če so vse njune lastnosti enake. (Leibniz je tu mislil predvsem na ”notranje“ oziroma ”intrinzične“ lastnosti stvari, kot je na primer barva, ne pa tudi na ”zunanje“ oziroma ”ekstrinzične“ lastnosti, kot je na primer hitrost, ki je pri neki stvari vedno določena v odnosu do druge stvari; zato bi bilo bržkone bolje načelo imenovati ”enakost nerazločljivega“, vendar se je ustalil izraz ”istost“ ali ”identiteta
nerazločljivega“ ali ”nerazločljivih“, namreč stvari.) Leibnizevi temeljni načeli sta med seboj povezani, saj -
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani