nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Kako se prileže očesu in duši, da po vseh tistih človeških in angelskih gmotah, ki v zgornjih dvoranah napolnjujejo zemljo in nebo, obstane pred podobo samotne Marije Magdalene, ki bere knjigo, obdana s čudovito naravo, obsijana z večerno svetlobo! Drevo, pod katerim sedi Magdalena, je dosti večje od nje - kakor je tudi v resnici - in v njem je nekaj človeškega, pravzaprav rajši poduhovljenega: drevo je zares živo, ni zgolj nepomembna rastlina, ki človeku daje le senco in ozadje na njegovi sliki, temveč je živo bitje z dušo, bitje, čigar umrljivo telo je ožarjeno z zahajajočim soncem, bitje, ki se s svojimi koreninami - kakor z grčastimi, utrujenimi, vode željnimi nogami - oprijemlje zemlje, stoječ ob bregu istega potoka, ki ga je tudi Magdalena izbrala za sopotnika svojih misli, bitje, ki s svojimi vejami kakor z listnatimi rokami sega navzgor v viharno nebo, po katerem se valijo velikanski valovi nevihtnih oblakov in se umikajo spokojni večerni luči, ki je
pravkar posijala skozi špranjo neba. Zdi se, da je zahajajoče sonce prav ta hip osvetlilo čudežno krajino, razodelo njeno lepoto, obudilo v bivanje drevesa in grmovje, griče in oblake, staro domačijo, gladino vode, na kateri odseva Magdalenin svetniški sij... in Magdaleno sámo, grešnico in svetnico, ki je v hrepenenju zemeljske ljubezni našla svojo nebeško dušo, Magdaleno, ki je iz Njegovih besed Ne dotikaj se me! stkala tisto najbolj skrivnostno vez z ljubljenim: strast odpovedi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani