nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Vse barve so zemeljske, v ognju kaljene, od temnordečega Jezusovega plašča, ki žari v angelovem siju, prek bledozelene barve oblačila, v katerega je ovit speči apostol, pa vse do temne, zelenorjave barve listja, ki ob robovih, tako kot oblaki pri Krstu, odseva svetlobo nevidnih nebes, od koder je - kakor iz luknje v prostoru sveta - priletel angel s kelihom; in tudi na tej sliki je svet osvetljen z dvojno lučjo, zemeljsko in nebeško... Glej, in tu sredi dvorane, med Krstom in Molitvijo, je Vstajenje, najbolj ognjen prizor med vsemi: Kristus s sijočo avro je vzletel iz groba kakor ptič feniks, mrtvaški prt se je spremenil v plameneče peruti, s katerimi se osvobaja ognjenega brezna, medtem ko so štirje angeli privzdignili nagrobno ploščo kakor pokrov zemeljske peči, ki je stalila smrt v večno življenje; in spodaj, pod odprtim grobom, spijo nevedni vojaki, z leve pa prihajajo ženske, pričevalke Kristusovega vstajenja. Tudi na tej sliki prihaja
svetloba tako iz neba kakor iz zemlje, pri tem pa, presenetljivo, nebeška luč prihaja iz zemlje, namreč kot Kristusova avra iz odprtega groba, zemeljska luč pa prihaja z neba, kot jutranja zora na obzorju... vsepovsod pa plamti božanski ogenj, v katerem žari vesoljni svet, zemlja in nebo!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani