nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Glej, in tam na desni je Molitev v vrtu, ki jo je že prej omenil - in tudi ta je ognjena: Jezus na svojo zadnjo noč bedi kot žalosten ptič v gnezdu iz bujnega sredozemskega rastlinja, z roko si podpira glavo, smrtna tesnoba mu hromi misli, medtem ko pod njim mirno spijo njegovi apostoli, razen enega, verjetno Petra, ki je pravkar uzrl sprevod bližajočih se vojakov z Judežem na čelu... tam zgoraj pa, desno od Jezusa, je priletel angel iz ognjenega kroga in svojemu Gospodu ponuja svetleč kelih pasijona! Vse barve so zemeljske, v ognju kaljene, od temnordečega Jezusovega plašča, ki žari v angelovem siju, prek bledozelene barve oblačila, v katerega je ovit speči apostol, pa vse do temne, zelenorjave barve listja, ki ob robovih, tako kot oblaki pri Krstu, odseva svetlobo nevidnih nebes, od koder je - kakor iz luknje v prostoru sveta - priletel angel s kelihom; in tudi na tej sliki je svet osvetljen z dvojno lučjo, zemeljsko in nebeško... Glej, in tu sredi
dvorane, med Krstom in Molitvijo, je Vstajenje, najbolj ognjen prizor med vsemi: Kristus s sijočo avro je vzletel iz groba kakor ptič feniks, mrtvaški prt se je spremenil v plameneče peruti, s katerimi se osvobaja ognjenega brezna, medtem ko so štirje angeli privzdignili nagrobno ploščo kakor pokrov zemeljske peči, ki je stalila smrt v večno življenje; in spodaj, pod odprtim grobom, spijo nevedni vojaki, z leve pa prihajajo ženske, pričevalke Kristusovega vstajenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani