nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Marija z očmi ošvrkne mladeniča, ki sedi ob njej, potem pa se njen mirni, veseli pogled ustavi na nasproti sedečem možu. Zdi se, da je Bruno povsem pozabil na svoj neudobni stolček, prevzela ga je lepota marmorne obale. Tedaj se gondola močneje zaziblje zaradi valov mimoplujočega vaporetta, mojster se prime pletenice, uzde pozlačenega konjiča, Janez pa začuti ob sebi Marijo: dotik traja le hip ali dva, vendar dovolj, da mladenič zasluti toplo nežnost ženskega telesa, ki se skriva za njenim poletnim kostimom - a že v naslednjem hipu se s trzajem odmakne, zbegan ob misli, da se je dotaknil mojstrove gospe, četudi seveda nehote in nič bolj kakor se med seboj dotaknejo neznanci v polnem avtobusu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani