nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Utopičnost utopije se je spet začela kazati v pozni renesansi, ko so se platonska mesta - na primer Sončno mesto Tommasa Campanelle ali Nova Atlantida Francisa Bacona - začela neustavljivo vračati v območje idealnega, čeprav so sama, paradoksno, zdaj še glasneje kot v zgodnji renesansi klicala k svojemu tosvetnemu udejanjenju. Novoveške utopije so se z zatonom renesanse vse bolj izgubljale v nepreboleni človeški nostalgiji po neuresničenem, toda v metafizičnem spominu še vedno živo prisotnem idealnem mestu - in tudi zato se mi zdi slika, ki sem ti jo prej opisal, bližja našemu današnjemu občutju sveta od Leonardovega konkretnega projekta idealnega Milana in njegove antropične geometrije. Mislim, da je bil neznani avtor Arhitekturne pespektive daleč pred svojim časom in celo pred samim Leonardom, namreč v tem pogledu, da je na svoji sliki idealnega mesta - čeprav verjetno nehote - s tistimi drobnimi človeškimi postavicami, izgubljenimi na popolni
piazzi med veličastnimi geometrijskimi formami, nazorno pokazal, da je renesančna utopija s političnega stališča že vnaprej izgubljen projekt, saj platonska idealnost, ki naj bi jo novi vek potegnil z neba na zemljo, s svojim nesmrtnim sijajem smrtnega človeka tako rekoč izniči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani