nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Toda, kot realistično dodaja Garin: ”Če se od posameznih [renesančnih] zgradb ozremo k pojmovanju celote, prestopimo iz polja možnega v polje utopije“ [prav tam, 75]. Utopičnost utopije se je spet začela kazati v pozni renesansi, ko so se platonska mesta - na primer Sončno mesto Tommasa Campanelle ali Nova Atlantida Francisa Bacona - začela neustavljivo vračati v območje idealnega, čeprav so sama, paradoksno, zdaj še glasneje kot v zgodnji renesansi klicala k svojemu tosvetnemu udejanjenju. Novoveške utopije so se z zatonom renesanse vse bolj izgubljale v nepreboleni človeški nostalgiji po neuresničenem, toda v metafizičnem spominu še vedno živo prisotnem idealnem mestu - in tudi zato se mi zdi slika, ki sem ti jo prej opisal, bližja našemu današnjemu občutju sveta od Leonardovega konkretnega projekta idealnega Milana in njegove antropične geometrije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani