nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Občudujoči pogled za hip obstane pri okrogli fontani sredi mnogokotne krone kontrastnega tlaka, takoj zatem se vzpne po vodometu, osvežen se dviga v višino in se obenem oddaljuje v globino prostora prek položnega stopnišča k že prej omenjenemu slavoloku, okrašenemu z reliefi, ki pričajo o slavni preteklosti tega polisa. Na levi in desni strani piazze se dvigata skoraj simetrični, patricijsko vzvišeni palači, hrama posvetnega bogastva in oblasti, nazadnje pa se pogled - razcepljen in obenem enovit - ustavi na dveh glavnih stavbarskih mojstrovinah tega mesta (pravzaprav se k njima vrne, saj ju je opazil že prvi hip, ko se je pred njim razprla božansko skladna veduta), na stavbah, ki levo in desno od očišča, bežečega pod obok osrednjega slavoloka, vzpostavljata in ohranjata občutljivo ravnotežje med mestnima hemisferama: to sta okrogla arena na levi, ki spominja na zloglasni rimski kolizej, in osmerokoten, izmenoma s svetlim in temnim marmorjem obdan tempelj
na desni, ki spominja na blagoglasno florentinsko krstilnico. Zgoraj, nad slavolokom, areno in templjem, v blagi pastelni praznini neba plavajo kosmiči oblakov kakor raztrgani spomini na minulo deževje, morda celo na viharje, na premagane kaotične čase, ki zdaj, ko vlada razum, ne morejo več ogroziti platonske lepote te renesančne utopije, tega sanjsko resničnega ”kraja, ki ga ni“.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani