nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Ta skoraj neznana renesančna slika, ki jo sicer hrani neka ameriška galerija, me je zelo pritegnila, pravzaprav navdala z nostalgijo. Na njej je v popolni evklidski perspektivi naslikano ”idealno mesto“, resničnejše od same resničnosti, osvetljeno z vseprisotno, nezemsko lučjo, nekakšen arhitekturni ”svet idej“, presijan z blago, zelenkasto-sivo-rumeno pastelno svetlobo, strukturirano z mrežo ostrih evklidskih premic, stekajočih se v očišču, v ničelni točki perspektive, tam daleč za komaj še prepoznavnim pokrajinskim obzorjem, veliko dlje od stolpa na mestnem obzidju, ki je že sam z daljavo zelo pomanjšan, viden le pod obokom bližnjega slavoloka, stoječega v prvem planu tega nadrealističnega, klasično-renesančnega odra. Očišče, metafora gledalca, prispodoba mojega očesa na slikovni ravnini, je v perspektivi slike določeno z zlatim rezom vertikalne simetrične osi, ki pred menoj, gledalcem, skladno zrcali obe sicer ne povsem enaki hemisferi idealnega
mesta - te pozabljene in sedaj, ko se je razprla pogledu, v spominu znova prebujene harmonije proporcev in platonskih oblik, grških stebrišč, marmornih stopnišč, pilastrov iz modrikastega kalcedona, obeliskov iz rdečega granata z akantskimi kapiteli, vrh katerih stojijo alegorične figure, ki v svojih plapolajočih draperijah utelešajo kreposti in čednosti nad geometrično popolnostjo renesančne piazze.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani