nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Spominjam se, da v galeriji visi nekaj znanih Tintorettovih slik, toda midva z Drago sva bila že precej utrujena in tudi nisva vedela, kaj predstavljajo vsi tisti motivi. ... Zdaj sem se živo spomnil neke slike, ob kateri sem se ustavil - morda ravno zato, ker mi je bila povsem nerazumljiva: na renesančnem trgu, naslikanem v popolni perspektivi, s cerkvijo v ozadju in palačo ob strani, ki kakor da sevata bledo, belo svetlobo in sta skoraj prosojni, komaj resnični med rdečerjavimi zemeljskimi barvami, sicer prevladujočimi na sliki - na tem trgu, pod viharnim temnim nebom, trije ljudje nosijo golo truplo mučenca atletske postave; za njimi stoji kamela, ki jo ženska, ležeča na marmornem tlaku, vleče za povodec, in če za živaljo pogledamo v globino trga, opazimo pred pročeljem tiste nezemeljske cerkve pripravljeno grmado - medtem ko povsem spredaj, že skoraj izven okvirja slike, tik pred nami, gledalci te misterijske igre, leži mladenič in drži zastor, kakor da nam
skuša zastreti pogled na skrivnostni prizor - in kar je pri vsem najbolj čudno: množica bledih človeških postav, nekakšnih belih senc, beži s trga pod stebrišče palače, nad njimi pa se spreletavajo angeli, ki komaj vidni letajo po prostoru kot po nekakšnem fluidnem etru, v katerem puščajo za seboj valujoče sledi... morda je slika nedokončana, ne vem...
Bruno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani