nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Običajno pa smo prepričani, da smo vsi sočasni vsaj v skupnem fizikalnem času, ki ga merijo ure in za katerega je Aristotel v svoji Fiziki dejal, da ”obstaja isti čas vsepovsod hkrati“ [Aristotel (2), 220b5]. To se je ljudem zdelo samoumevno vse do Einsteina, ki prišel do presenetljivega odkritja, da je tudi fizikalni čas za različne opazovalce v njihovih različnih ”referenčnih okvirih“ nesočasen (nesimultan); to se opazovalcem kaže bodisi kot nesočasnost istih dogodkov, recimo dveh dogodkov A in B, če ju opazujemo iz različnih okvirov, bodisi kot upočasnjen (raztegnjen ali ”dilatiran“) tek časa, ki je odvisen od tega, kje oziroma od kod čas merimo - odvisen od medsebojnih hitrosti gibanj referenčnih okvirov in od razlik v jakosti njihovih gravitacijskih polj. Vendar pa je relativistična nesočasnost fizikalnega časa opazna samo pri zelo velikih hitrostih, primerljivih s hitrostjo svetlobe, ali v silno močnih gravitacijskih poljih:
skratka, bistvenega pomena je za mejne svetove, za vesolje na eni in za svet kvantov na drugi strani, praktično zanemarljiva pa je za merjenje časa v našem ”srednjem svetu“, na Zemlji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani