nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Janez, v mislih, medtem ko si ogleduje trto, ki poganja mladike. Predstavljal sem si, da mojster Bruno živi v precej večji hiši, v nekakšni graščini, verjetno se mi je tako zdelo zaradi njegovega lanskega predavanja o demonologiji v Goethejevem Faustu... in seveda predvsem zato, ker je mojster sam prav poseben človek - s svojimi temnimi očmi, ostro zarisanimi obrvmi, košatimi črnimi lasmi, ki ponekod že sivijo, pa z izrazitimi, malce orlovskimi potezami, ki postanejo mehkejše in prijaznejše, ko se nasmehne, pa s svojo sloko postavo in ležerno, gosposko držo, ki jo poudarja starinsko ukrojena obleka, sešita iz finega sukna... kakor da bi pravkar prišel iz kakega angleškega kluba - in to tu, pred kraško domačijo, pred staro kmečko hišo s trto nad kamnito mizo, štirno zadaj za brajdo, z gankom in majhnimi okni, z izjemo enega večjega, za katerim mojster verjetno sedi, ko piše svoje knjige. ...In tu, po tem vrtu se sprehaja, ko premišljuje o duši
in demonih...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani