nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Vendar ni tako enostavno, da bi bila knjiga zgolj parodija, kajti če je Kierkegaard ironičen, ni tak samo do svojih literarnih junakov, ampak tudi do sebe. Kadar na primer parodira nesrečno pesniško zavest, govori tudi o lastni zavesti, ki jo nedvomno občuti kot nesrečno, hkrati pa ima do nje neko filozofsko distanco. In čeprav se zdi, da nesrečo potrebujeta oba, pesnik in filozof, da bi se sploh podala na pot poezije in spoznanja - saj brez bolečine v duši človek rajši ostane tam, kjer že je: le zakaj bi se, zadovoljen s svojim življenjem, odločil za potovanje v neznane dežele, kjer naj bi ”izpolnil svoje poslanstvo“, če je že izpolnjeno tu, na tem svetu - pa filozof, drugače kot pesnik, zna pogledati na trpljenje z bolj odmaknjenim pogledom, z grenkim nasmehom, ki dušo odrešuje na neki višji, presežni ravni... res pa je v tem obenem tudi nemoč filozofije v primerjavi z močjo pesniške besede.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani