nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Najprej bi rad opozoril še na neko pri branju lahko spregledljivo podobnost med sicer tako različnima osebama, kot sta ”estet“ A in ”etik“ B: tako zapeljivec kot vzoren soprog sta prepričana, da človek v svojem življenju ljubi samo enkrat, čeprav to enkratnost razumeta vsak po svoje. Zapeljivec verjame, da pri vseh svojih ženskah vedno znova sledi isti ljubezni, ki jo lahko ohranja v njeni vzvišeni ”estetiki“ le tako, da se na vrhuncu vsake romance odreče njeni trajnosti, medtem ko je soprog prepričan, da prva ljubezen in njena trajnost v zakonu nista nezdružljivi, še več, svojemu mlajšemu prijatelju ”estetu“ dopoveduje, da se ”estetika“ ljubezni v zakonu ohranja in šele v polnosti razvije. Zanimivo je tudi, da na nekem mestu izvemo, da je osebi B, vzornemu soprogu, ime Wilhelm, torej se A-jev svetovalec imenuje enako kot pri Goetheju tisti preudarni Wertherjev prijatelj, ki mu nesrečni zaljubljenec piše svoja viharniška pisma; glede na to,
da je bil Kierkegaard velik občudovalec Goetheja, sovpadanje imen morda ni naključje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani