nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
S Schellingom in Heglom se je začela tista filozofsko-teološka smer, ki so jo v dvajsetem stoletju nekateri misleci - na primer Alfred Whitehead - poimenovali ”procesna teologija“. Zanimivo je ugotoviti, da je navsezadnje tudi krščanstvo v nekem smislu procesna religija: Bog se učloveči v svojem Sinu, ki je ”istobistven“ z Očetom, potem živi med ljudmi, umre na križu, vstane iz smrti in kot ”troedini“ Bog po vrnitvi k Očetu pošlje na zemljo Svetega Duha, svojo tretjo osebo - toda krščanstvo skuša reševati vprašanje združljivosti časnega in večnega s paradoksom: Bog je obenem smrten in nesmrten, časen in brezčasen, minljiv in večen... Medtem ko pri panteistični procesni teologiji, ki je blizu tudi tistemu kozmičnemu pojmovanju Boga, za katerega se zavzema Paul Davies, kot smo videli v prej navedenem odlomku, vprašanje odnosa med procesom in realnostjo ostaja odprto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani