nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
V antropičnih razlagah ni uporaben kripkejanski ”aktualizem“ možnih svetov, ampak je za njihovo smiselnost nujen lewisovski ”posibilizem“, tj. realizem mnoštva vesolij - namreč zato, ker je za antropične razlage, ki hočejo biti striktno neteleološke (vsaj če sledijo izvirni Carterjevi zamisli), bistven učinek opazovalne selekcije, ki pa, povsem analogno z Darwinovo naravno selekcijo bioloških vrst, zahteva (na načelni ravni) realnost drugih vesolij (od katerih je večina ”mrtvorojenih“, brez opazovalcev), in sicer analogno kakor Darwinova evolucijska teorija za prepričljivo argumentacijo zahteva realnost fosilov izumrlih živih bitij. Tu preprosto ni mogoč umik v logični aktualizem, ki pravi zgolj to, da bi bila v drugih možnih (ne pa tudi dejanskih) svetovih živa bitja oziroma vesolja lahko drugačna, kot pač so tu in zdaj, kajti tako pri evolucijski teoriji živih bitij kakor pri antropičnih razlagah vesolja zgolj ”logične možnosti“ ne dokazujejo
ničesar. In verjetno ni naključje, da je idejo o obstoju mnoštva vesolij prvi med znanstveniki izrazil biolog, namreč Charles Pantin iz Cambridgea (1965), ki je zapisal, da bi se čudenje nad dobro ubranostjo vesolja za življenje razblinilo, ”če bi lahko vedeli, da je naše Vesolje <our Universe> samo eno od nedoločenega števila mnogih [drugih vesolij] z variabilnimi lastnostmi, tako da bi morda lahko uporabili rešitev, analogno načelu Naravne Selekcije“ [gl.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani