nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Toda ob primerjavi možnih svetov v sodobni modalni logiki in/ali metafiziki ter drugih vesolij v antropičnih variantah sodobne kozmološke fizike kljub očitnim analogijam ne smemo prezreti neke pomembne razlike: v metafiziki so vsaj načelno dostopni tudi tisti možni ”metafizični“ svetovi, ki z našim fizičnim svetom nimajo ne prostorsko-časovne ne vzročne zveze, medtem ko v kozmološki fiziki vendarle mora obstajati med sicer ločenimi vesolji (ali regijami Vesolja) neka, čeprav ”nestandardna“ prostorsko-časovna ”stičnost“ (npr. črne luknje, ”kolaps“ valovne funkcije ipd.), zato da bi bilo o drugih vesoljih sploh smiselno govoriti: saj ravno zato antropično kozmološko načelo išče podporo na primer v Everettovi kvantni fiziki ali v Tiplerjevih ”črvinah“ (wormholes), ki naj bi, seveda povsem hipotetično, povezovale sicer ločena vesolja. Še več: antropično načelo izgubi svojo razlagalno vrednost (npr. za ”čudežno“ ubranost naravnih konstant), če druga
vesolja niso pojmovana kot realne prostorsko-časovne entitete! V antropičnih razlagah ni uporaben kripkejanski ”aktualizem“ možnih svetov, ampak je za njihovo smiselnost nujen lewisovski ”posibilizem“, tj. realizem mnoštva vesolij - namreč zato, ker je za antropične razlage, ki hočejo biti striktno neteleološke (vsaj če sledijo izvirni Carterjevi zamisli), bistven učinek opazovalne selekcije, ki pa, povsem analogno z Darwinovo naravno selekcijo bioloških vrst, zahteva (na načelni ravni) realnost drugih vesolij (od katerih je večina ”mrtvorojenih“, brez opazovalcev), in sicer analogno kakor Darwinova evolucijska teorija za prepričljivo argumentacijo zahteva realnost fosilov izumrlih živih bitij.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani