nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Mar ni Lewisova trditev, da ”obstaja toliko drugih svetov, da je absolutno vsak način, kako bi svet lahko bil, [obenem] tudi način, kako kak drug svet je“ - povsem fantastična, če ne morda že malce nora? Za to, lepše rečeno, precej čudno trditev Lewis navaja vrsto bolj ali manj sprejemljivih argumentov, začenši s pragmatičnim, češ da je teza o realnosti svetov v modalni semantiki zelo ”uporabna“ (serviceable, dob. ”uslužna“) ipd., vendar, čim dlje premišljujem o tej džungelsko razbohoteni ontologiji, o tem pragozdu svetov, ki ga je že pred stoletjem zasejal Alexius Meinong s svojo ontološko radodarno ”predmetnostno teorijo“, tem bolj se mi zdi, da je Lewisova metafizika posibilij smiselna zgolj kot fikcija, ki pa žal močno zaostaja za slogom nenadkriljivega mojstra ”izmišljij“ Jorgeja Luisa Borgesa (samo če pomislimo na njegov znameniti Vrt s potmi, ki se cepijo). Lewis s svojim modalnim realizmom hočeš nočeš zapušča območje treznega
teoretskega diskurza, s svojim anything goes se odvrača od resnega filozofskega iskanja, ki mora ostati zavezano resničnosti kljub vsem miselnim posibilijam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani