nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
V vsakdanjem življenju imajo razlogi, ki so časovno postavljeni v prihodnost, pogosto pomembno eksplikativno funkcijo in najbrž so tovrstni ”finalni“ razlogi sprejemljivi tudi v znanosti, če jih ne zamenjujemo z vzroki in če se zavedamo, da logična razlaga vzročne ne more nadomestiti, ampak jo kvečjemu anticipirati.
V tem kontekstu mi dovolite še nekaj besed o analogiji antropičnega načela s Kartezijevim cogito ergo sum: če bi cogito razumeli v ontološkem pomenu, namreč kot vzrok vsega bivajočega (in Kartezij je tudi sam, morda nehote, pripomogel k takšnemu razumevanju z racionalističnim enačenjem vzroka in razloga, causa sive ratio), bi nas cogito neizogibno vodil bodisi v solipsizem ali v subjektivni idealizem; če pa cogito razumemo v logično-epistemološkem pomenu (kot si ga je Kartezij prvotno zamislil, kar potrjuje tudi njegova izpeljava cogita iz metodičnega dvoma itd.), namreč kot razlog gotovosti oziroma resničnosti bivanja,
potem nas poti kartezijanstva vodijo naprej h Kantu in Husserlu, vse do sodobnih fenomenoloških in analitičnih filozofij. Cogito ergo sum, razumljen v epistemološkem smislu, je logično nujni stavek (tj. ”analitični“ stavek v smislu performativa) - seveda pa je precej problematičen, če ga razumemo kot Arhimedovo točko ontologije, kaj šele znanstvene kozmologije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani