nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Če bi tu res šlo za vzročni odnos med mislečim človekom (opazovalcem) in svetom (vesoljem), namreč v tem smislu, da bi bil prvi vzrok in drugi učinek, bi bila to neizogibno smotrnostna, tj. teleološka vzročnost (causa finalis), kajti dejstvo je, da je bilo časovno (evolucijsko) najprej vesolje in potem šele človek opazovalec v njem. Toda pri Carterjevem antropičnem načelu ne gre za vzročni odnos, saj načelo še zdaleč ne trdi, da si človek opazovalec (cogito kot subjekt) z neko misteriozno causa finalis ustvarja ustrezne pogoje za lastno bivanje v vesolju, temveč gre zgolj za relacijo posledice (konsekvence) v logičnem pomenu: ustrezni pogoji (dobra ubranost vesolja) so logična posledica dejstva, da smo zdaj tu in da se lahko sprašujemo, kako to, da je vesolje tako dobro ubrano za nas, opazovalce. Ne gre torej za vzrok (causa), marveč za razlog (ratio) - za razlago dobre ubranosti vesolja v logičnem oziroma epistemološkem, in ne v
fizikalno-vzročnem oziroma ontološkem pomenu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani