Do kdaj nam bo to lovljenje bogastva in moči spodnašalo tla pod nogami, da se ne moremo postaviti trdneje in zaživeti tukaj in zdaj, kot živijo tisti, ki bi jih radi ujeli in se jim pridružili? Končno je treba reči: stop! Ustaviti se moramo, kot se je dobro leto pozneje ustavil Dušan Pirjevec, ki mu je nenadoma - kot je zapisal v tem dnevniku - postala smrt največje veselje.