To bi morda za demokratično obnovo nekaterih političnih in gospodarskih institucij kar zadostovalo, za dejansko oživitev vseh plasti družbenega življenja pa je občutno premalo. V ospredju je spet politika kot edina opcija. V navidezni demokratičnosti bi se celo kulturni delavci znašli med dvema okopoma, med katerima bi nekaj veljali samo kot partijski ali kot cerkveni ljudje: njihova svoboda bi bila formalna, ne pa dejanska.