Tako zdaj spet resneje razmišljam o političnem pluralizmu, seveda o klasičnem političnem pluralizmu, kakršen se mnogim intelektualcem še vedno kaže kot edina rešitev iz nakopičenih nadlog. In ugotavljam, da je na vizionarski ravni ta politični pluralizem kar spodbudna zadeva, saj si z njim predstavljamo vsestransko demokratizacijo življenja, od blizu, postavljen v tukajšnje in zdajšnje konkretne razmere, pa takoj zgubi vso svojo romantiko. Iz nečesa ohlapnega, a spodbudnega postane nekaj docela problematičnega, predvsem pa nezadostnega.