To pa pomeni, da se tudi sami še niso iztrgali iz humanističnega sveta, katerega izraz je prav znanstvenotehnično nasilje nad svetom: zanje je še vedno središče sveta človek, vse drugo pa je le človekovo okolje. In dokler se tega problema lotevajo tako, so pravzaprav skregani sami s seboj: človek je še vedno nekaj vzvišenega nad svetom, narava pa je le njegova služabnica, ki mu služi tako, kot mu pač služi: z vse bolj izprijenim zrakom, z zastrupljenimi vodami... človek je pač sre dišče sveta in njegov cilj, vse drugo je le sredstvo za dosego tega cilja. Tisti bistveni obrat v prid naravi je torej mogoče doseči z veliko bolj radikalno odločitvijo.