In da merilo poezije nista ne Bit ne Bog, temveč religiozen odnos med bivajočim in Bitjo in med človekom in Bogom. Zato ni prav nič presenetljivo, da se je Niko Grafenauer s Skrivnostmi vrnil k skoraj tradicionalni poeziji in da napoveduje cikel elegij, pa tudi ne navdušenje in celo olajšanje, ki ga je v modernističnem pesniškem svetu izzvala poezija Borisa A. Novaka. Novak se sicer ne odreka modernistične tradicije, vrača pa besedam njihov prvotni pomen, vrača v poezijo tudi banalni človeški svet in razkol med pesniškim duhom in resničnostjo, ki oživlja nepogrešljive religiozne sestavine poezije. Drugače je s Pavčkom.