Samo iz tega in takega radikalizma je mogoče razumeti strasten modernistični odpor do vsega otipljivega, to strastno zanikanje realnosti ne samo stremljenje k avtonomnosti, temveč tudi zanikanje realnosti. Že pionirji modernizma so izražali gnus do stvarnosti, do banalnih medčloveških odnosov in postavili merilo, da je poezija toliko bolj poezija, kolikor manj spominja na stvarnost, kolikor bolj so njene besede odtrgane od običajnih pomenov in kolikor bolj v svoji medsebojni sovisnosti proizvajajo čisto nove pomene (Mallarme: Izključi realnost, ker je prostaška!). V realnem svetu ni kratko malo nič božjega.