Pred meseci sva se dobila z Andrejem Hiengom v restavraciji kluba kulturnih delavcev: beseda je v pogovoru nanesla tudi na novejšo Pavčkovo poezijo in tedaj je Andrej dejal: »To je pa res neusmiljeno zares«. V teh njegovih besedah je bil poklon Pavčkovi poeziji, je bila pretresenost, kakršna je tudi moja, vendar je bil tudi kritičen podton, kot da prizadetost in zaresnost nista pravi sestavini poezije, kot da življenja in umetnosti ni mogoče kratko malo povezati. Vendar je bilo v tej Andrejevi rezerviranosti marsikaj nedvoumnega.