Obenem se sprašujem o smrti kot eni izmed bistvenih sestavin umetnosti, sprašujem pa se tudi - da bi bila blasfemija popolna - o odnosu med življenjem in umetnostjo. (Pri tem imam v mislih kiparja Giacomettija, ki je dejal, da bi se - če bi se moral v primeru požara odločati med Rembrandtovo sliko in mačkom - brez pomisleka odločil za mačka, ker življenje ceni veliko bolj kot katerokoli umetniško delo.) Temu vprašanju se izmikam z vračanjem k »Mrtvaškemu plesu«, Vidmarjevi knjigi o smrti v slovenski poeziji.