Vse si, kar si bil in kar nisi bil, a včasih se zdi, da nisi vse to, da si, preprosto, drevo, ki lovi v veje pesmi, svoj trpki sad, in jaz hodim počivat pod krošnjo njegovo, v tvoj mrtvi hlad. Tone Pavček: Drevo Novejša Pavčkova poezija, ki je tako neposredno povezana z njegovo grenko življenjsko skušnjo, s samomorom njegovega sina Marka, me zaposluje že skoraj leto dni: vedno znova me pretresa in vedno znova mi zastavlja vprašanje, s katerim hočem preveriti in si pojasniti prav to svojo pretresenost. Blasfemično se namreč sprašujem, ali je ta moja globoka človeška prizadetost ob branju Pavčkovih pesmi tudi zanesljivo merilo in porok za kvaliteto te poezije.