3. avgusta 1985 Vse si, kar si bil in kar nisi bil nekoč na tem svetu, a tudi to, kar si, ne več minljiv, na nekem drugem planetu ali v grobu ali le v meni: zvezda, blaga svetloba, stih pritajeni, tiha utrujenost, zbranost in vsepovsod, na zemlji in na nebu: rana. Vse si, kar si bil in kar nisi bil, a včasih se zdi, da nisi vse to, da si, preprosto, drevo, ki lovi v veje pesmi, svoj trpki sad, in jaz hodim počivat pod krošnjo njegovo, v tvoj mrtvi hlad. Tone Pavček: Drevo Novejša Pavčkova poezija, ki je tako neposredno povezana z njegovo grenko življenjsko skušnjo, s samomorom njegovega sina Marka, me zaposluje že skoraj leto dni: vedno znova me pretresa in vedno znova mi zastavlja vprašanje, s katerim hočem preveriti in si pojasniti prav to svojo pretresenost.