Vendar dopuščam tudi možnost, da sem res postal preobčutljiv in krivičen. Zavedam se namreč tudi tega, da je Matjaž Kmecl v naši oblastni strukturi kljub vsemu enkratna, kulturna in strpna osebnost. In čeprav osebno menim, da se znotraj obstoječega družbenega in političnega sistema ne da nič narediti, vsaj nič pametnega in dobrega, moram le priznati, da z nastopom Matjaža Kmecla slovenski partijski totalitarizem le ni več tak, kakršen je bil prej.