Še isti dan sem mu napisal nič kaj prijazno pismo: »Sodeč po vaši intervenciji v zadnji številki Naših razgledov, je vaš moralni čut že tako zamaknjen, da vam moram napisati nekaj prav nič krščanskih besed. Tragikomično je namreč, da si upate kot človek, ki je sedel in sedi na ministrskem stolčku, torej na položaju zaradi položaja samega, očitati napuh meni, ki sem in ostajam v glavnem pisateljski hudič. Prav grozljivo pa je, da si upate ob tem sprenevedavo polemizirati v jeziku civilne družbe in se celo sklicevati na jezik civilne druž be, ne da bi hoteli vedeti, v kakšni družbi dejansko živite in komu pravzaprav ministrirate.