Ta Kmeclova igrivost, ki je speljala razmeroma resne zadeve na športno igro, na nekakšno prestižno mečevanje z vsem potrebnim fairplayem in brez resnejših posledic, me je pošteno pogrela. Še isti dan sem mu napisal nič kaj prijazno pismo: »Sodeč po vaši intervenciji v zadnji številki Naših razgledov, je vaš moralni čut že tako zamaknjen, da vam moram napisati nekaj prav nič krščanskih besed. Tragikomično je namreč, da si upate kot človek, ki je sedel in sedi na ministrskem stolčku, torej na položaju zaradi položaja samega, očitati napuh meni, ki sem in ostajam v glavnem pisateljski hudič.