Če pa sprejemam partijo, ne vidim nobenega vzroka, da ne bi sprejel tudi nekoliko prenapetih sodb in vedenja njenih reprezentativnih predstavnikov Andreja Marinca in Franca Šetinca in da ne bi sprejel tudi nekoliko žolčnega pisanja Borisa Majerja, trenutno najbolj profiliranega partijskega ideologa, ki ga je duhovno oživljanje slovenskega naroda celo tako pomladilo, da je začel pisati epigrame. Saj me to strinjanje ne more požreti, ampak ostajam ob njem še vedno nekaj drugega in drugačnega od partije, predvsem in samo Marjan Rožanc. Tudi to je neizpodbitno in že razmeroma kar staro dejstvo, staro nič manj kot deklaracija o človekovih temeljnih pravicah, vsekakor pa starejše od partije.