Zlasti mi ni potrebna polemika z zapriseženimi optimisti, saj optimizem sodi k zemeljski sreči in optimistom samim pomeni tudi njihov vsakdanji kruh; torej nekaj, kar je že precej časa zunaj mojega interesa, in zato z njimi nikdar ne morem priti v resnejši konflikt. Že v Cankarjevem domu, ko sem prebral esej o lepi smrti slovenskega naroda, esej, ki ga osebno razumem kot eno izmed variant našega narodnega preživetja, pa sem med drugim dejal, da sprejemam tudi partijo, ki je ena temeljnih sestavin sodobne slovenske religiozne, socialne in politične zgodovine in zato tudi moje osebne zgodovine. Tako sem rekel tedaj in tako mislim tudi zdaj, ker bi bilo vsako drugačno mišljenje le nadutost in nezrelost.