Ta posameznikova etična realnost je v nenehnem in nepomirljivem konfliktu z njegovo drugo, prav tako osnovno realnostjo, družbenostjo. V tem konfliktu pa samo posameznikov strah pred smrtjo in globina tega strahu dokazujeta, koliko je človek še samostojen in neodvisen, zakaj družba - nasprotno od resnicoljubnega posameznika - nenehoma tlači in uspava zavest o smrti, s tem pa tudi željo po nesmrtnosti in etiko. Posameznik je smrten in etičen, družba je večna in neetična.