Umestno je seveda tudi vprašanje, zakaj je samo posamezniku namenjena etična vloga, saj Bog in človekovo neposredno razmerje z Njim, človekova svoboda in njegova dostojanstvena osebna vest navsezadnje niso čisto apriorne narave. Najbrž zato, ker samo posameznik umre (prav smrt je osnova njegovi individualnosti): zato, ker si samo posameznik, ki je umrljiv, želi nesmrtnosti, in ker je samo v želji po nesmrtnosti vsebovana etika, človekova dejanska solidarnost s svetom in z ljudmi. Ta posameznikova etična realnost je v nenehnem in nepomirljivem konfliktu z njegovo drugo, prav tako osnovno realnostjo, družbenostjo.