Podobno kot je Marx kritiziral meščansko družbo, kritizira Ćosić družbene in politične instrumente revolucije: ne v imenu suverenega človeka, temveč v imenu njegovega neuresničenega družbenega bitja. Vrhovno etično merilo mu je podružbljeni človek, zakaj brez podružbljenosti je zanj človek nekultivirana, nesocialna pojava, naključna eksistenca, zgubljena za samo sebe in za druge, skratka odtujeno in neresnično bitje, kakršno je ustvaril v Ivanu Katiću. Zavzema se za spremembo splošnega in totalnega, ne pa za suverenost posameznega in konkret nega človeka, ki je edini realni protiigralec diktaturi abstraktne splošnosti.