Nasprotno: ti monstrumi od Ivana Katića in vseh drugih posameznikov terjajo, da se v imenu učinkovitega delovanja teh mehanizmov odpovejo vsega osebnega in moralnega. Na ta način Ćosič skozi dogajanje romana ves čas razkriva moralno nemoč zgodovine in njenih družbenih instrumentov, države, naroda, razreda, partije, pa tudi notranjo nemoralno zakonitost zgodovine in družbe, s čimer stopa v etično območje. Medtem pa njegovi kritiki Savo Kržavac, Fuad Muhić in podobni, ki romanu očitajo, da partiji in njenim članom ne priznava njihovih nesebičnih humanističnih idealov in nesebičnega boja za osvoboditev človeka, njihovega heroizma in njihovih velikih moralnih zaslug, ostajajo zunaj etičnega območja: zavzemajo se za posvetitev totalitarnih družbenih struktur.